»včasih jezika preveč in včasih premalo«

»Vprašanja jezika, spomina, fikcije, razrednega boja, tujskosti v družbenih, a tudi v najintimnejših konstelacijah niso bila pri Vojnoviću še nikdar izrečena s tako bolečo ostrino.«

»Srž večine zbranih esejev je slovenski jezik in odnos Slovencev do jezika.«

»Pomemben se mi zdi tudi molk, saj se v njem skriva vse oziroma en cel kup pesmi«

»Gre za to, da imamo lahko umetniški pogovor v različnih jezikih.«

»Maležič je na podlagi lastnih pisateljskih izkušenj in dobrega poznavanja jezika različnih ljubljanskih subkultur poustvarila prepričljiv urbani jezik, ki se tako po pomenski natančnosti kot po jezikovni spretnosti v največji meri približa izvirnemu. Z nenehnim iskanjem pogosto inovativnih, idiomatično sprejemljivih slovenskih besed oz. besednih zvez, s katerimi je številne kulturološko in družbeno zaznamovane elemente poslovenila, prevajalka slovenske bralce neposredno potopi v tujo realnost, ki pa ji najde paralele v tukajšnji, tako jezikovni kot socialni. V tem smislu je njen podvig prevajalski in pisateljski hkrati.«

»Poleg tega, da je velika poznavalka španskega jezika in književnosti, njeni prevodi dokazujejo, v kolikšno oporo in celo uteho je lahko načitanemu, veščemu in rahločutnemu piscu in prevajalcu slovenski jezik.«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»Prevajalki je uspelo prenesti v slovenski jezik vse to razvejeno besedno tkivo energičnega, mestoma prav 'hudourniškega' sloga.«